Loading...Arhitekturne znamenitosti
Hočevarjev trg – Krško
Mesto Krško je postalo tudi pomembno visokošolsko izobraževalno središče v Posavju, saj se na Hočevarjevem trgu nahajata Fakulteta za logistiko in Fakulteta za energetiko, v stavbi, zgrajeni leta 1877, za meščansko in ljudsko šolo. Zgradil jo je gradbenik Martin Hočevar; njegova podoba stoji sredi trga. Na trgu je že v Valvasorjevih časih stala cerkev sv. Janeza Evangelista, ki je današnjo podobo dobila po letu 1894, ko so jo povzdignili v župnijsko cerkev. Leta 1899 je bila okrašena s tremi medaljoni, z dvema lunetama in s kipom Marije, deli kiparja Ivana Zajca, ki je nekaj let pozneje ustvaril tudi Prešernov spomenik v Ljubljani. Njegov študij je omogočila Josipina Hočevar.
Valvasorjeva hiša – Krško
Zgrajena je bila leta 1609. V Krškem je edini primerek poznorenesančne meščanske stavbe. V februarju leta 1693 jo je kupil znameniti polihistor Janez Vajkard Valvasor in v njej še isto leto tudi umrl. Za tem je bila v poslopju dolgo let mestna hiralnica, pred drugo svetovno vojno pa je domačin Auman v njej hranil dokaj bogato muzejsko zbirko, ki je hranila kočijo Marije Terezije, insignije mesta, najdbe z Libne in drugo. To so leta 1949 prenesli v Brežice in je osnova tamkajšnjemu Posavskemu muzeju. Na pročelje so Krčani leta 1894 Valvasorju vzidali spominsko ploščo, leta 1966 pa mu pred današnjim Valvasorjevim kompleksom postavili lep spomenik, umetnino akademskega kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička iz Leskovca pri Krškem. Sosednja starejša zgradba naj bi bila nekaj let last Adama Bohoriča, ki je imel v njej šolo.
Mencingerjeva hiša – Krško
V poslopju, ki je primerek stanovanjske baročne arhitekture, je med letoma 1882 in 1912 živel pisatelj, kulturni delavec, politik in pravnik dr. Janez Mencinger. Na pročelju so pisatelju vzidali spominsko ploščo, v bližnjem parku krških zaslužnim meščanom pa je njegov nagrobnik, kjer je tudi pokopan. Po najnovejših raziskavah je v južnem delu hiše zadnji del življenja preživel polihistor Janez Vajkard Valvasor in tu umrl jeseni leta 1693.
Mestni park – Krško
Razkriva podobe pomembnih osebnosti, ki so vplivale na razvoj mesta in širšega prostora. V delu parka, imenovanem Gaj zaslužnih občanov, »srečamo« psihologa Mihajla Rostoharja, akademskega kiparja in medaljerja Vladimirja Štovička, šolnika in slovničarja Adama Bohoriča, prevajalca in pisatelja Jurija Dalmatina, botanika Franca Vardjana ter mecenke Josipine Hočevar. Kipi so delo vrhunskih kiparjev in kipark. Park je bil nekdaj pokopališče s pokopališko cerkvijo sv. Križa, ki stoji še danes, verskemu namenu pa ne služi že od prvih let po drugi svetovni vojni. Po obnovi leta 2003 se imenuje Dvorana v parku in gosti različne kulturne prireditve ter druge dogodke; v njej se lahko tudi poročite. V parku se nahaja tudi Hočevarjev mavzolej, osmerokotna novogotska kapela s piramidno streho, kjer sta pokopana zakonca Martin in Josipina Hočevar, velika dobrotnika Krškega. Svoj denar sta namenila v različne dobrodelne namene. V zahodnem delu parka je spomenik izgnancem in žrtvam druge svetovne vojne, ob njem pa pitnik in čisto blizu še Kapucinski samostan, kjer domuje tudi Valvasorjeva knjižnica Krško.
Staro mestno jedro – Krško
Mesto Krško se je razvijalo med reko Savo in hribom. Pomemben strateški položaj je sooblikoval njegov pomen v različnih stoletjih, že 5. marca 1477 pa je bil takratni trg povzdignjen v mesto. Od nekdanjega gradu nad mestom je ostalo samo nekaj kamnov, mestno jedro pa poleg stavb, ki izstopajo po arhitekturi in pomenu, sooblikujejo tudi druge zanimive zgradbe. Na južnem delu ob majhnem vzponu iz Dalmatinove ulice obiskovalca pozdravi lepo oblikovana, s secesijskim oblikovanjem navdahnjena nekdanja Engelsbergerjeva trgovina. Prebivalce še vedno varuje zavetnik trgovcev Merkur. Malo pred zgradbo občine, kjer že od sredine 19. stoletja delujejo različne občinske uprave, Cesto krških žrtev krasi najlepše oblikovana secesijska fasada Župnekove hiše (znana tudi kot Scagnetijeva – imenovana po gradbeniku). Skrbno oblikovani ornamenti, zaobljen balkon in slikovita vhodna vrata so del najlepše hiše, nastale v času secesije na prelomu iz 19. v 20. stoletje.
Trg Matije Gubca – Krško
Trg Matije Gubca je osrednji trg v Krškem; na njem stoji spomenik Matiji Gubcu. V senci spomenika, ki ga je leta 1977 oblikoval Tone Kralj, se občasno odvijajo različne kulturne, športne in zabavne prireditve. Spomenik zaznamuje dogodke iz leta 1573, ko je baron Turn na Krškem polju potolkel kmečko vojsko s pomočjo Uskokov in ujel vodje upora. Ob trgu stoji tudi Kulturni dom Krško.
Spominski park Jurija Dalmatina – Krško
V Spominskem parku Jurija Dalmatina stoji več kot štiri metre visoka skulptura, posvečena slovenskim reformatorjem iz obdobja protestantizma s posebnim poudarkom na vlogi Jurija Dalmatina, Primoža Trubarja in Adama Bohoriča. Ustvarja simbolni most med dvema bregovoma mesta in vzpostavlja nov kakovosten mestni prostor in prostor srečevanj v gosto poseljenem urbanem območju.
Mavzolej Anastazija Gruna – Leskovec pri Krškem
Blizu gradu Šrajbarski Turn stoji mavzolej pesnika in politika grofa Antona Auersperga – Anastazija Grüna, ki je zgrajen v klasicistično historičnem duhu. Načrt za mavzolej je leta 1877 naredil graški arhitekt Konrad Lueff.
Sramotilni kamen – Leskovec pri Krškem
Na vogalu hiše na trgu pri župni cerkvi v Leskovcu je še ohranjen rimski miljnik, ki so ga v fevdalni dobi uporabljali kot sramotilni kamen. Pozneje so vanj izdolbli jamico, jo zavarovali z železnim pokrovom in ga uporabljali kot zbiralnik cerkvenih darov.
Rojstna hiša patra Simona Ašiča – Gorica pri Raztezu
Pater Simon Ašič je bil že za časa svojega življenja najbolj poznan Stiški menih in je z veliko dobrote in potrpežljivosti razdajal obiskovalcem zeliščarsko znanje pridobljeno s študijem iz takrat dostopnih literatur ter izkušnjami drugih strokovnjakov. Domačija, na kateri je bil rojen pater, je sestavljena iz deloma prenovljene stanovanjske hiše, gospodarskega poslopja s podom in hlevom, manjše zidane delavnice in enostavnega kozolca toplarja.
Partizanska tiskarna – Bohor
Postavili so jo avgusta 1944, kot »tehniko Franceta Prešerna«. Lokacija je nudila primerno zavetje, saj jo je obdajalo gosto grmovje, naravna konfiguracija terena pa je skrivala dostop do nje. Objekt je bil zgrajen kot brunarica, prekrita s krajniki in vejevjem. Imel je dva izhoda, da je bil mogoč umik v primeru presenečenja. Pod objektom je padal slap, ki je s svojim šumenjem preglasil hrup pisalnih in rotacijskih strojev. Ker so bila tla večinoma skalnata, ni bilo mogoče slediti stopinj kurirjev. V tehniki so trikrat tedensko izdajali Radijski vestnik, ki je vseboval vsa aktualna poročila. Tiskali so tudi časopis Novi glas, Mladino, Slovenskega poročevalca, Ljudsko pravico ter razne brošure in priložnostno literaturo. 26.02.1945 je bila tiskarna izdana, sovražnik jo je požgal, a so jo v celoti obnovili.
Partizanska bolnišnica – Bohor
Uredili so jo borci Kozjanskega odreda, v njej pa so se zdravili tudi borci XIV. divizije, težko ranjeni ameriški pilot in njegov telegrafist. Prvo partizansko bolnišnico na Bohorju so Nemci 9.4.1944 po izdaji, uničili. Julija leta 1967 so jo prvič obnovili, drugič pa s slovesno otvoritvijo 22.7.2002.